STROKOVNI ČLANEK / PROFESSIONAL ARTICLE

Revija ODVISNOSTI, letnik 1, april 2000, številka 1, 2

KO HRANA NI VEČ "HRANA"

Uvod v razumevanje motenj hranjenja

WHEN FOOD IS NO LONGER 'FOOD'

Introduction to an Understanding of Eating Disorders

Andreja Švab¹, Vesna Šolar²

Ključne besede

motnje hranjenja, razvoj motnje, samopomoč

Key words

eating disorders, genesis of the disorder, self-help group

Izvleček

V članku želita avtorici predstaviti problem motenj hranjenja čim širše, zato izhajata tako iz dojemanj različnih avtorjev in konceptov, kot tudi iz CELOSTNEGA PRISTOPA K MOTNJAM HRANJENJA MUZA (CPMH MUZA), ki je teoretičen koncept in praktičen pristop pomoči za osebe z motnjo hranjenja.

Le-tega sta začeli razvijati pred petimi leti, ko sta na osnovi lastne ureditve motnje hranjenja začutili notranjo željo po poglobljenem delu na tem področju.

Abstract

In this article the authors want to give the broadest presentation of the problem of eating disorders, hence they proceed from the understanding of different authors and concepts, as also from the Wholistic Approach to Eating Disorders - MUZA, which is a theoretical concept and practical approach to helping a person with an eating disorder. They began to develop this five years ago when based on their own regulation of an eating disorder they became aware of an internal desire to work more deeply in this area.

1. UVOD

Z raziskovanjem motenj hranjenja in zagotavljanjem pomoči so se v svetu intenzivneje začeli ukvarjati pred nekaj desetletji. Motnje hranjenja so se v zadnjih letih razširile do te mere, da jih lahko pojmujemo kot pravo epidemijo. Pred tem je v zgodovinskih zapisih mogoče najti zgolj nekaj zapisanih primerov motenj hranjenja: npr. Richard Morton je l. 1694 opisal dva primera, ki bi ju lahko opredelili kot anoreksijo nervozo. V letih od 1868 do 1874 pa sta Wiliam Gull in Lasegue podala klinično razumevanje anoreksije nervoze.

Naj v tem prispevku podamo nekaj osnovnih smernic za razumevanje motenj hranjenja:

Motnja hranjenja je kompleksen problem, ki se na zunaj kaže kot neobičajno in škodljivo hranjenje in ravnanje s svojim telesom, npr. prenajedanje, prenajedanje in bruhanje, uporaba odvajal in diuretikov, stradanje, pretirana telovadba. Na globljem nivoju pa je motnja hranjenja vedno odraz neke osebne stiske, nezadovoljstva, trpljenja.

Organizacija EDA (Eating Disorders Association) iz Anglije gleda na motnje hranjenja kot na:

• mehanizem izogibanja, ko se oseba z osredotočanjem vse energije na hranjenje izogiba soočenju z drugimi bolečimi stvarmi v njenem življenju;
• način soočanja z življenjem, ki je videti polno nerešljivih problemov;
• način izražanja kontrole nad svojim telesom in življenjem na splošno v situaciji, kjer se prizadeta oseba počuti, da jo kontrolirajo drugi;
• reakcija na nerešen stres.

Po DSM 4 (diagnostični in statistični klasifikaciji duševnih motenj) sta kot motnji hranjenja klasificirani anoreksija nervoza in bulimija nervoza. Številni avtorji in organizacije kot motnjo hranjenja opredeljujejo tudi kompulzivno prenajedanje.

ANOREKSIJA NERVOZA je motnja hranjenja, pri kateri oseba pretirano nadzira svoje hranjenje in telo. Omejuje količino zaužite hrane - celo do stradanja, pogosto tudi pretirano telovadi - lahko tudi več ur na dan. Oseba z voljo zatre občutek lakote, kar pa ne pomeni, da v resnici ni lačna. Sam izraz anoreksija nervoza zavaja, saj oseba ne izgubi apetita, temveč izgubi zgolj sposobnost, da bi potešila svojo lakoto. Oseba ni sposobna vzdrževati minimalne telesne teže, moteno doživlja svoje telo in jo je strah, da bi se zredila.

KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE je motnja hranjenja, pri kateri se oseba bolj ali manj pogosto prenajeda, pri tem se pri njej izmenjujejo obdobja kontroliranja svojega hranjenja v obliki shujševalnih diet (ali poskusov le-teh) in obdobja prenajedanja. Posledica je pogosto debelost. Pri kompulzivnem prenajedanju je enak odstotek žensk in moških. Je motnja, pri kateri najbolj pridejo do izraza elementi zasvojenosti.

BULIMIJA NERVOZA je motnja hranjenja, pri kateri se oseba prenajeda - baše se s hrano (lahko gre za velike količine hrane), ki jo zaradi notranje duševne prisile mora izločiti iz telesa (jo izbruha, izpljune, uporabi odvajala ali posledice prekomernega hranjenja izniči s pretirano telesno aktivnostjo).

2. TRENUTNA SLIKA MOTENJ HRANJENJA KOT DRUŽBENEGA POJAVA

Očitno je, da se slika motenj hranjenja danes na družbenem in tudi individualnem nivoju precej razlikuje od tiste izpred desetih ali celo dvajsetih let. Temu vprid govorijo dejstva:

• Motnje hranjenja postajajo iz leta v leto vedno bolj razširjen fenomen, ki pa je značilen predvsem za zahodno poloblo, v deželah, ki so prežete s potrošniško miselnostjo. Mrevlje (4) navaja, da bulimičnih in anoreksičnih pacientk ne poznajo v okoljih, kjer je lakota realna grožnja, ter v okoljih, kjer je stradanje bistveni del religiozne tradicije, saj religiozni asketizem nikoli ne preraste v anoreksijo.

• Če je medicinska stroka, ki se je prva začela posvečati motnjam hranjenja, v začetku podala definicijo dveh oblik motenj hranjenja (anoreksije nervoze in bulimije nervoze), pa se danes paleta različnih oblik motenj hranjenja širi, pogosto pa je tudi prehajanje ene oblike v drugo.

• Starostna meja začetka motenj hranjenja se drastično niža.

• Motnje hranjenja se lahko pojavljajo pri osebah vseh starostnih skupin (od 6 do 60 let) in vseh družbenih slojev. Za anoreksijo in bulimijo nervozo zbolijo predvsem mlade ženske. Za anoreksijo in bulimijo nervozo trpi približno 9 do 10-krat več žensk kot moških. Porast motenj hranjenja pa se opaža med obema spoloma.

• Motnje hranjenja se v tujini, kjer je pomoč že bolj razvita (predvsem v Angliji in Ameriki), obravnavajo vedno bolj kot poseben fenomen, ki ga ne moremo urejati na noben drug način kot povsem samega zase. J. Hollis, znana avtorica s področja motenj hranjenja, psihoterapevtka, ki ima tudi sama za sabo izkušnjo motnje hranjenja, navaja, da je za urejanje motenj hranjenja potrebno ustanoviti posebne centre. Le 2% oseb, ki so vključene v tovrstne posebne programe pomoči (skupaj s tistimi, ki imajo prav tako izkušnjo motnje hranjenja), kasneje potrebuje za dolgoročno ureditev še dodatno strokovno pomoč zaradi prisotnosti druge duševne motnje. 2% pa je odstotek oseb s psihičnimi motnjami, ki je značilen za celotno populacijo, zaključuje Hollisova.

3. ODZIV NA PRAZNINO V DUHU ČASA

Lahko rečemo, da motnje hranjenja danes dobivajo precej širšo razsežnost. Temeljne vzroke lahko iščemo v duhu oz. vrednostnem sistemu, ki preveva zahodno kulturo. Motnje hranjenja danes kot družbeni fenomen, ki je v velikem porastu (tako kot vse zasvojenosti/odvisnosti), vedno bolj odražajo stisko, ki je posledica globlje duhovne praznine časa, v katerem živimo. V. Frankl je tej praznini rekel bivanjska praznina. V povezavi s tem raziskave ugotavljajo, da na zahodu obstaja idealizacija vitkega telesa - to je usmerjenost vrednot v zunanje, vidno, telesno. Le če si vitka (pogosto že koščena!), boš srečna, uspešna, pomirjena v življenju, sporočajo mediji na vsakem koraku. Torej: na zahodu je oblika predpogoj za doživljanje vsebine - nikakor pa ne more biti obratno ali sočasno. To za države na vzhodu ni značilno - tam lahko doživljaš vsebino (srečo, uspeh, pomirjenost) tudi, če nimaš popolne oblike (telesa, hiše, avtomobila).

4. MOTNJA HRANJENJA KOT ŽIVLJENJSKI "ZAPLET" NA POTI SAMORAZVOJA POSAMEZNIKA

Motnja hranjenja se razvije postopoma, lahko pa tudi nenadno. Zametki motnje hranjenja imajo vedno izvor v stiski, ki jo posameznik lahko občuti zaradi prepleta različnih vplivov (posebnost posameznikovega doživljanja, družinsko okolje in družbeni vpliv). Le-ti so težko razvidni zaradi elementov zasvojenosti, ki se pojavijo naknadno in predstavljajo za osebo dodatno (sekundarno) stisko. Prvotno stisko, ki ustvari motnjo hranjenja, lahko oseba občuti zaradi:

• Nepričakovanega, travmatičnega dogodka (npr. smrti bližnje osebe, spolne zlorabe, neuspeha, ločitve ipd.).
• Posledic dolgotrajne čustvene prikrajšanosti s strani družine, ožjega okolja.

Zametki razvoja motenj hranjenja se lahko začnejo že v otroštvu, ko otrok ne občuti sprejemanja, čustvene varnosti, ljubezni. Motnja hranjenja pa se lahko izrazi kasneje, v obdobju adolescence ali v odrasli dobi, običajno s tem, da posameznika začne motiti način hranjenja ali je nezadovoljen s telesom. Potem začne večino svoje energije vlagati v to, da bi spremenil svoje hranjenje in telo, ker pa to počne na zanj škodljiv način, občuti dodatno stisko, zaradi katere se obnašanje, ki bi ga rad spremenil, samo še stopnjuje.

• Globlje duhovne krize v življenju

Temeljna posledica motnje hranjenja je IZGUBA STIKA S SEBOJ (z vsemi deli sebe), kar pripelje v DOŽIVLJAJSKO OTOPELOST in IZGUBO OBČUTKA VARNOSTI V SEBI.

"Ko se predam bulimiji, ure kar bežijo. Ni se mi treba ukvarjati s tem, kaj bom ali kaj moram početi. Samo jem in ubijam čas. V meni zeva neznosna praznina."

Motnja hranjenja tako ni nikoli zgolj motnja pri hranjenju - hrana in hranjenje je samo izrazno polje, kjer se bije notranji boj - boj za telesno, psihično in duhovno preživetje.

Glede na vse opisano menimo, da je motnja hranjenja v najglobljem smislu CELOSTEN "ZAPLET" NA RAVNI DOŽIVLJANJA IN ODZIVANJA V SAMORAZVOJU POSAMEZNIKA - Z ELEMENTI ZASVOJENOSTI.

5. MOTNJA HRANJENJA TUDI KOT ZASVOJENOST?

Motnje hranjenja se lahko razloži z različnimi modeli (psihoanalitični, družinsko-dinamični, feministični itd.). Eden izmed njih je tudi model zasvojenosti, ki ga med drugimi uporabljajo J. Hollis, Hirschmann in Munter, OA - Overeaters Anonymus, S. Rozman ...

Naše razumevanje motenj hranjenja se še vedno dograjuje tudi kar se tiče uvrstitve le-teh med zasvojenosti. Menimo, da se pri motnji hranjenja vsekakor pojavljajo elementi zasvojenosti, ki jih ne gre zanemariti, saj so pri oblikovanju ustreznega pristopa pomoči še kako pomembni. Osnovno izhodišče, da je motnja hranjenja lahko tudi zasvojenost, je iz naše strani predvsem lastna izkušnja in ureditev motnje hranjenja ter izkušnja mnogih deklet in žensk, ki so se v zadnjih petih letih vključile v naše skupine za pomoč pri motnjah hranjenja.

RITUALI OMAMLJANJA PRI MOTNJAH HRANJENJA

Motnje hranjenja se razlikujejo od zasvojenosti, kjer se kot sredstvo omamljanja uporablja substanca (droge ali alkohol). Oseba se tukaj ne omamlja zgolj s substanco, ampak je pojem omame potrebno razširiti. Torej: sredstvo za omamljanje pri motnjah hranjenja je celoten ritual omamljanja. Ti rituali sčasoma postanejo za osebo nujnost (notranja prisila) - postanejo na novo nastala škodljiva potreba, brez katere oseba ne more več živeti, čeprav se lahko še kako dobro zaveda, da si škoduje in tone v vse globlje brezno brezupa. Menimo, da ritual omamljanja sestavlja več komponent:

• substance (predvsem ogljikovi hidrati in rafinirani sladkorji pri prenajedanju in endorfini, ki nastanejo v telesu ob stradanju ali pretirani telovadbi)

Hrana je človekova naravna potreba in popolna abstinenca (vzdržnost) tukaj ni možna, podobno kot je možna pri alkoholu ali drogah. Meja med tem, kdaj je hranjenje še namenjeno zadovoljevanju fizične lakote, kdaj pa že preraste v omamo, je precej nejasna. Pri motnjah hranjenja oseba izgubi stik z občutkom za prepoznavanje fizične lakote, saj je oseba lahko več let nasilno določala, kaj potrebuje njeno telo, ne da bi ga vprašala in mu zares prisluhnila. Zaradi tega se je potrebno pri urejanju motnje hranjenja precej časa uriti prav v prepoznavanju tega telesnega občutka - občutka za fizično lakoto (kdaj, koliko in katere vrste hrane je lačno moje telo?). Sočasno s tem oseba ureja svoje hranjenje in ga vedno bolj približuje točki, ko lahko reče: "Jem zato, da živim (ko sem fizično lačna) in ne živim zato, da jem (ko sem duševno lačna)".

Nekateri koncepti pa vseeno vsebujejo tudi zahtevo, naj se oseba z motnjo hranjenja odreče tisti vrsti hrane, s katero se največ prenajeda. Fizična komponenta zasvojenosti pri motnjah hranjenja pride najbolj do izraza pri kompulzivnem prenajedanju, kjer vsa hrana, ki jo oseba zaužije, ostane v njenem telesu.

• nenavaden in neuravnotežen odnos do svojega hranjenja in telesa

- nenehno razmišljanje o hrani (kaj, kdaj, koliko bom jedla, preštevanje kalorij...) in o svojem

telesu (gledanje v ogledalo, tehtanje...),

- nakupovanje in pripravljanje hrane,

- rituali prenajedanja, prenajedanja in bruhanja, stradanja,

- stradanje in hkrati pripravljanje hrane za druge,

- pretirana telovadba,

- porušen odnos do večine osnovnih potreb fizično - bioenergijskega telesa (hrana in pijača,

gibanje, počitek, spanje, spolnost, umiritev, ‘vnos’ zraka in svetlobe vase).

• nenehno načrtovanje, kako bi oseba izstopila iz začaranega kroga

Oseba si na vse možne načine prizadeva, da bi končno spremenila škodljiv vzorec hranjenja in obliko, videz lastnega telesa.

Utrinek, ki ponazarja ritual omamljanja:

Vsi so nekam odšli. Super. Sama sem doma. Pred oči mi pridejo slike hrane. “Hrana !” mi zazveni v ušesih. “Zdaj je pravi čas. Hitro ! Hitro, da ne bodo že vsi prišli domov. Izkoristi priložnost !” zaslišim glasove, ki odmevajo v moji glavi.

Popolnoma zaslepljena začnem rezati kruh in pripravljati sendviče - enega, dva, tri. Skuham špagete, naredim dve porciji pomfrija. Kar vse skupaj stresem na krožnik in hrano začnem tlačiti v usta. Hitro, preden kdo pride.

Ko vse pojem, me boli želodec. Najraje bi šla bruhat. Pomislim, da bi se zaprla v sobo, prižgala radio in vse izbruhala v vrečko. Prepodim te ne dovolj močne misli, odidem v sobo in zaspim. Pomirjena sem. Jutri bo drugače. Od jutri bom jedla le zelenjavo in sadje.

Udeleženke skupin za pomoč osebam z motnjo hranjenja, ki jih vodimo pet let, pravijo, da se počutijo, kot da so zadrogirane, da so izgubile občutek svobodne volje, da se počutijo kot džankiji, ki rabijo na dan svojo dozo droge. Naj navedeva nekaj primerov osebnih izpovedi iz raziskave A. Švab (2) o tem, kako osebe iz skupin doživljajo prekinitev stika s sabo tik pred izvedbo rituala omamljanja (Tabela 2).

Tabela : Stik s sabo tik pred izvedbo rituala omamljanja

Prisilno ponavljanje ritualov omamljanja služi temu, da oseba omami svojo zavest in s tem prekine stik s Sabo. To je beg od Sebe - od zavestnega doživljanja tistih vzgibov iz okolja in iz svoje notranjosti, ob katerih doživi stisko, občuti tesnobo, praznino, vznemirjenost, strah, jezo, osamljenost, žalost... Torej, oseba se omami pred tistim, kar občuti kot nevzdržno, boleče, neprijetno

Pri motnjah hranjenja zasledimo elemente zasvojenosti. Bistvo le-teh lahko izrazimo v enem stavku:

OSEBA VE, DA SI ŠKODUJE, VE, DA SVOJO ŽIVLJENJSKO ENERGIJO VLAGA V NAPAČNO SMER, PA KLJUB NENEHNEMU TRUDU NE MORE PRENEHATI S SVOJIM POČETJEM.

6. POSLEDICE, KI JIH OSEBA OBČUTI KOT DODATNO (SEKUNDARNO) STISKO

Prvotni stiski, ki je posameznika napeljala, da je začel iskati tolažbo v prekomernem hranjenju ali odrekanju hrani, se tako kmalu pridruži še dodatna stiska. Temu v prid govorijo tudi ugotovitve nekaterih novejših raziskav.

Mnoge ugotovitve najnovejših raziskav ugotavljajo, da pri motnji hranjenja prihaja do multidimenzionalne narave součinkovanja med notranjim funkcioniranjem osebe in razvojem ter utrjevanjem motnje hranjenja.

Zaradi svojega načina hranjenja oseba občuti krivdo, sram, gnus, nemoč. Poleg tega postane nezadovoljna, ker se pojavijo posledice tudi na telesu, kot so pretirana shujšanost, debelost, stalno nihanje teže. Oseba se z vso svojo močjo, ki jo premore, začne truditi, da bi spremenila svoj način hranjenja. Trudi se dan za dnem, zastavlja si nerealne cilje. Podobno kot oseba, odvisna od alkohola, si obljubi: “Od jutri naprej ne bom nikoli več jedla preveč” ali “Jutri bom začela normalno jesti.” Nekaj časa se ji uspe držati zastavljenega načrta, potem pa, ko kontrola popusti, se ponovno prenaje, bruha ali ne je. Ponovno si zastavi nov cilj: “To je bilo zadnjič. Od jutri naprej bo vse drugače”. Oseba je ujeta v začaran krog in sama ne more izstopiti iz njega.

7. OMAMA - PREKINITEV STIKA Z NOTRANJO ŽIVLJENJSKO ENERGIJO OZ. S TOKOM ZAVESTI

Paradoks je v tem, da na zunaj izgleda, kot da so prav osebe z motnjo hranjenja tiste, ki se najbolj usmerjajo v materialni pol življenja - obliko, zunanje, vidno, otipljivo..., kar nakazuje njihova preokupacija z lastnim videzom in s fizičnim telesom.

Pretirana usmeritev svoje notranje življenjske energije v le eno in še to najbolj zunanjo razsežnost samega sebe - v svoje fizično telo (izgled, hranjenje, telovadba) - sčasoma lahko privede do motnje hranjenja.

Oseba se počuti vedno bolj brezvoljna in brez energije, pa čeprav je sita in odžejana. Preprosteje povedano: oseba ne zmore več slediti svoji poti - kako le, saj vizije lastnega smisla življenja sploh ne čuti več ... S tem se proces samouresničevanja zaradi ujetosti v začarani krog prenajedanja, stradanja... prekine.

Strah pred razkritjem same sebe narašča iz dneva v dan... To čutim jasno - kot črno na belem - in nekaj me sili, da preženem iz zavesti še to zadnje zavedanje. Čutim krutost tega dejstva in stresem se po celem telesu, če se le za hip vživim v to, da bi morala pogledati vsej tej vojski, ki čaka nekje na pragu moje zavesti, končno v oči. V sebi ne čutim nobene moči več. Kot da je že davno izhlapela iz mene še zadnja trohica ljubezni in zaupanja v sebe... Vojščaki, ki čakajo na pragu moje zavesti, so se tako razmahnili, da gre vsa moja energija le še za njihove potrebe. In ob vsem tem se počutim, kot da me je vedno manj... kot da od znotraj umiram, pa nimam moči, da bi si lahko pomagala.

8. LITERATURA

1. Šolar V. Motnje hranjenja in celosten pristop k njihovem reševanju. Diplomska naloga. Visoka šola za socialno delo. Ljubljana, 1997.
2. Švab A. Nekateri vidiki spremenjenega doživljanja deklet in žensk, vključenih v skupine za motnje hranjenja. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta - Oddelek za psihologijo. Ljubljana, 1998.
3. Švab A, Šolar V, Trivič A., Ziherl, Ibic, Čufer. Ko hrana ni več “hrana”. ŠOU. Ljubljana, 1998.
4. Tomori M, Mrevlje GV idr. Seminar o delu z mladostniki. Ljubljana, 1995.
5. Ramovš J. Doživljanje, temeljno duhovno dogajanje. Založništvo slovenske knjige. Ljubljana, 1990.
6. Hirschman J, Munter C. Overcomming overeating, VB: Cedar. 1992.
7. Brošura EDA , 1997.

Ustanova Odsev se sliši, Zaloška 29, Ljubljana (telefon: 080 ODSEV - 080 63738).
Copyright © 2005 [Ustanova Odsev se sliši]. Vse pravice pridržane.
Zadnjič posodobljeno: jan-07.